Ne samo čas, nekdanje ulične skupine vrstnikov so odtujili tudi nekateri urbanistični posegi v soseskah kot tudi – sicer banalno – naše žive meje, ki so z leti zrasle v dvo- in več metrska grmovja. Sosed več ne govori s sosedom.

Fotografija Boštjan Pucelj

Vedno znova se je lepo vračati domov, saj je rojstni kraj samo en. Čeprav je živeti v njem, potem ko si izkusil delček sveta, povsem druga zgodba. Težko je, pa ne nujno po lastni krivdi, saj te »tuja izkušnja« kvečjemu obogati. (Neki ljubljanski »strokovnjak za misli« je dejal, da je eno leto v tujini glede na življenjske izkušnje enakovredno petim letom v domovini.) Spremeni se namreč odnos domačega okolja do tebe, kar je težko razumeti, če je tvoj namen širiti nova (spo)znanja.

Že tri tedne po vrnitvi s podiplomskega študija v Londonu konec prejšnjega tisočletja sem doživela »hladen tuš« v poklicni karieri. Kot tedaj vrhunska anglistka sem poslala vlogo za delo učiteljice angleškega jezika in neimenovan ravnatelj srednje šole v moji soseski me je po telefonu zavrnil rekoč, da »je bilo prek sto prijav in da ni bilo nobenega razloga za vabilo na razgovor«. Zaradi bornih prihodkov v letih, ki so sledila, je postala aktualnost moje angleške magistrske teze preživeta (ali pač ne?) in je nikoli nisem nostrificirala na ljubljanski univerzi.

Ko mi je čez nekaj let vendarle uspelo poučevati, sem se vedno znova znašla v konfliktni situaciji z vodstvom šole. Saj ne, da bi bili moje opazke in predlogi za izboljšanje učnega procesa neutemeljeni. V prid temu gre dejstvo, da so jih upoštevali in korenito spremenili svojo prakso, po tem ko so me odslovili. To mi pravi, da novomeški delodajalci ne marajo naprednih ljudi, konstruktivnih nergačev, temveč imajo raje podrejene, ki jim milozvočno zatrjujejo, da je vse v najlepšem redu, pa tudi če je vse narobe. Vam zveni znano?

Od tod tudi mrtvilo v Novem mestu, saj se večina utaplja v sivini monotonega vsakdana, ker nam izkušnje govorijo, da se ni preveč pametno izpostavljati. Izpadeš kot outsider, z drugega planeta, če imaš ideje, voljo ter vztrajnost, da jih uresničiš. Stare nomenklature, ki vladajo v Novem mestu, ne želijo sprememb, saj ogrožajo njihov obstoj. Tako vsaj ti nazadnjaki mislijo. Novo mesto že lep čas ni več »novo«, temveč je zastarela enklava s svojimi nenapisanimi in preživetimi zakoni.

In vendar ga imamo radi – to staro Novo mesto. Če nič drugega, smo v njem preživeli svoja najlepša leta: otroštvo in mladost. Mnogokrat se sprašujem, kje so vsi moji vrstniki in ali jim je življenje naklonjeno. Hecno, v nekem letnem almanahu sem zasledila, da po kitajskem horoskopu pripadam generaciji ognjenega konja, ki so jo ženske v Indiji in na Kitajskem množično splavile, ker naj bi postali zavožena generacija mafijcev in prostitutk. Še dobro, da sem se rodila tu, pod Gorjanci!

Po končanem srednješolskem usmerjenem izobraževanju, ki je bilo s svojim učnim idealom »vsestransko razvite osebnosti« pedagoška utopija, smo se vsak po svoje skušali otresti sindroma »zafurane prve generacije poskusnih zajcev«, kot so nas imenovali nekateri gimnazijski profesorji. Eni smo šli v tistih težkih časih (brez študentskih bonov za prehrano) na fakultete, drugi spet s trebuhom za kruhom delat. Po tolikih letih gre naša generacijska odtujenost tako daleč, da četudi se sovrstnika, ko se naključno srečata, prepoznata, a se ne spomnita imen, se ne pozdravita. Ne samo čas, nekdanje ulične skupine vrstnikov so odtujili tudi nekateri urbanistični posegi v soseskah kot tudi – sicer banalno – naše žive meje, ki so z leti zrasle v dvo- in več metrska grmovja. Sosed več ne govori s sosedom.

Ker nimamo več stikov – pri čemer dvomim, da so avtomobili glavni problem, da se ljudje več ne srečujemo in družimo –, nas je nekaj nadobudnežev združila skupna ideja, da povežemo generacije vrstnikov ne glede na letnico rojstva. Gre za povezovanje vrstnikov in ne za medgeneracijske vertikalne povezave. Tudi ne gre zgolj za obletnice valet in matur, čeprav so (tudi kakšni zastareli) podatki o naslovih, ki jih hranijo šole, še kako dobrodošli. Sodobna tehnologija in internet nam tudi prideta zelo prav, saj je dostop do osnovnih podatkov o posameznikih lažji. Projekt je še v povojih in je dolgoročen, a že kaže prve rezultate. Pri tem je zanimivo, da najhitreje reagirajo Novomeščani, ki ne živijo v svojem rojstnem kraju.

Zaenkrat pripravljamo tematske četrtkove večere za posamične generacije. Seveda so dobrodošli tudi nevrstniki. Ti debatni krožki razen pijače in dobre glasbe omogočajo predvsem priložnost za srečanja in obujanja spominov, ko poskušamo vsaj za en večer skorajda nemogoče: če že ne ustaviti čas, pa ga vsaj obrniti nazaj, saj je stična točka generacijska preteklost. Vse informacije o srečanjih in dogodkih prejmete prek mojega elektronskega naslova: natalija_mikec@hotmail.com (Zadeva: Moj stik) oziroma na spletni strani /www.facebook.com/mystic.bartrgovina/. Torej, če menite, da vaš kratek stik s sovrstniki traja že predolgo, se prijavite, da bomo hitreje in laže organizirali še več generacijskih srečanj Novomeščanov.