Fotografija Boštjan Pucelj

Kolesarski in atletski del novomeške športne javnosti je začutil priložnost, da se s pokritjem gostovanja dela tekem košarkarskega prvenstva povečajo možnosti za hitrejšo realizacijo športne dvorane, ki bi primarno služila pokritju velodroma. Ker je obseg velodroma precejšen, bi s pokritjem kolesarskega prizorišča dobili tudi edino slovensko atletsko dvorano v skladu z mednarodnimi standardi. Toda ta možnost ni povsem všeč košarkarjem.

Večji del obdobja pred lokalnimi volitvami je bila športna infrastruktura med osrednjimi temami razprav o prihodnjem razvoju Mestne občine Novo mesto. Tik pred drugim krogom županskih volitev pa je v precej nedorečeno razpravo glede prednosti pri izgradnji nove ali nadgrajene športne infrastrukture kot meteor priletela novica, da je edina konkurentka Slovenije za organizacijo evropskega prvenstva v košarki leta 2013, Italija, od kandidature odstopila. Tako so se Sloveniji na široko odprla vrata za organizacijo košarkarskega prvenstva stare celine. Dolenjsko prestolnico novica še posebej močno zadeva, saj je bilo Novo mesto opredeljeno v slovenski kandidaturi kot ena od lokacij tekem v predtekmovanju oz. morebitnih kasnejših tekem na izpadanje. Pogoj pristojne evropske organizacije za tekmovalno prizorišče je dvorana, ki sprejme vsaj 5000 gledalcev. Novo mesto trenutno takšne dvorane nima, še vedno pa ni povsem jasno, kje naj bi takšna dvorana stala in kdo bo(do) nosilec investicije.

Težava v Novem mestu se začne že pri (ne)konsenzu, katera od možnih različic je najboljša in s katero različico se gre naprej ter išče najboljše pogoje izvedbe. Kolesarski in atletski del novomeške športne javnosti je takoj začutil priložnost, da se s pokritjem gostovanja dela tekem košarkarskega prvenstva povečajo možnosti za hitrejšo realizacijo športne dvorane, ki bi primarno služila pokritju velodroma. Ker je obseg velodroma precejšen, bi s pokritjem kolesarskega prizorišča dobili tudi edino slovensko atletsko dvorano v skladu z mednarodnimi standardi. Toda ta možnost ni povsem všeč košarkarjem, saj bi s tem dobili osrednje košarkarsko prizorišče, ki ne bi bilo v neposrednem stiku z gledalci oz. bi pri uporabi dvorane za ostale športe, ki niso kolesarstvo ali atletika, igralci in gledalci to čutili. Zato so se košarkarji zavzeli za različico v prostorskih aktih že opredeljene športne dvorane v Drgančevju. Vsaka od navedenih možnosti ima svoje prednosti in slabosti.

Velodrom v Češči vasi je bil zgrajen za potrebe svetovnega mladinskega prvenstva v kolesarstvu leta 1996. Predvsem zaradi pomanjkanja denarja je bil izveden v odprti različici, brez strehe, ter tako omejeno sezonsko uporaben ter podvržen vremenskim vplivom. Zato si športni delavci, predvsem atleti in kolesarji na Dolenjskem, že vrsto let prizadevajo poiskati primerno možnost za nadkritje in dograditev obstoječega objekta. Pred par leti je bil projekt nadkritja velodroma že prijavljen na razpis za sredstva strukturnih skladov EU na področju športno-turistične infrastrukture. V prijavi je bila predvsem izpostavljena delno že urejena potrebna infrastruktura in ugodna strateška lega med Ljubljano in Zagrebom ob avtocesti, ki omogoča hiter dostop z obeh pripadajočih mednarodnih letališč. To namreč zadostuje zahtevnim mednarodnim normam ob organizaciji največjih svetovnih tekmovanj. Prijava je bila v drugo uspešna, vendar je župan Muhič pogodbo za 2 mio EUR nepovratnih evropskih sredstev najprej podpisal, potem pa se po nekaj dneh premislil in zaradi nezmožnosti občinskega sofinanciranja pogodbo vrnil na Ministrstvo za šolstvo in šport.

Že tedaj zasnovana idejna rešitev je predvidela, da lahko za vse ostale prireditve razen kolesarskih dvorana ponudi do 6000 mest za gledalce na montažnih tribunah. Pomen načrtovanega objekta je predvsem v pomanjkanju podobne infrastrukture za kolesarje in atlete, in to ne samo v Sloveniji, temveč tudi širše, prek meja, v regiji. S tako dvorano bi se odprle možnosti povečanega turističnega obiska v Novem mestu, kar bi prinesli organizacija športnih tekmovanj in športniki, ki bi dvorano najeli za priprave. Po zavrnitvi evropskega sofinanciranja v letu 2009 se je mestna občina v letu 2010 odločila za izvedbo javno-zasebnega partnerstva pri nadkritju dvorane. Pobudnik je zasebni investitor, ki v bližini že gradi stanovanjske in poslovne objekte. Tako se verjetno pričakuje, da bi z večnamensko športno dvorano območje pridobilo na zanimivosti in bi se z dodatnimi vlaganji v trgovsko-zabaviščno infrastrukturo v kompleksu športne dvorane (po zgledu Stožic) zagotovili dodatni prihodki. Občinski postopek je sedaj pripeljan skoraj do konca, saj mora občinski svet potrditi samo še besedilo razpisa, ki bo potem najugodnejšemu prijavitelju omogočil izvedbo. Težava te različice je (vsaj po mojem mnenju), da je začrtana skrajno racionalno in da v sedaj načrtovanem obsega izvedbe ne predstavlja objekta najvišje kakovostne ravni, s katerim bi lahko pokrili eno od prizorišč evropskega košarkarskega prvenstva.

Druga različica je športna dvorana na lokaciji Drgančevja. Gre za prostorsko zaokrožen kompleks univerzitetnega kampusa, ki v zasnovah vsebuje tudi večjo večnamensko športno dvorano, ki naj bi služila dvojnemu namenu. Prvenstveno potrebam športne infrastrukture za študente ter hkrati za širše občinske in regijske potrebe. Ker dvorana še ni podrobno arhitekturno opredeljena, jo je možno prilagoditi morebitnemu prvemu namenu, to je gostiteljstvu evropskega košarkarskega prvenstva. Prostora v okolici je dovolj in z ustreznimi vlaganji bi se lahko zagotovila vsa potrebna spremljevalna infrastruktura, predvsem parkirišča. Toda navedena prednost v končni neopredeljenosti in prilagodljivosti je tudi slabost. Območje Drgančevja je komunalno še neurejeno zemljišče in bi za osnovno ureditev, ki bi ga zahtevala načrtovana dvorana, potrebovali več milijonov evrov. Izvedena komunalna vlaganja bi sicer pomenila velik korak naprej k fazni graditvi kampusa, saj se še spomnimo, da je župan Muhič v zadnjem mandatu zaradi nepripravljenosti za tovrstna vlaganja posredno zavrnil že dogovorjene 3 mio EUR za študentski dom v Drgančevju. Vsaka nadaljnja investicija bi tako imela veliko krajšo časovnico in enostavnejšo finančno konstrukcijo. Toda različici v Drgančevju manjka še en pomemben vidik, in sicer kdo bo investitor v komunalno infrastrukturo in kdo investitor v dvorano ter kako se bo dvorana s 5000 sedeži upravljala in tržila v prihodnje. Župan Muhič je bil v svojih izjavah nedvoumen (in predvsem realen), ko je iz mestne občine obljubil samo zemljišče. Poleg mestne občine se veliko omenja interes gospodarstva. Toda ali je to res zainteresirano za investicijo v komunalno infrastrukturo, dvorano in potem v prihodnje tudi kritje stroške vzdrževanja in upravljanja te dvorane, ki vsaj še nekaj časa ne bo imela v svoji bližini načrtovanih študentov?

In kako kaže soočenju obeh različic? Trenutno kaže dobro obema, ker soočenja praktično ni. Uradna različica košarkarjev in župana je graditev dvorane v Drgančevju, hkrati pa v ničemer ne zastaja izvedba javno-zasebnega partnerstva v Češči vasi. Se obetata dve novi dvorani s po več tisoč sedeži? Si ju v teh časih res lahko privoščimo? Čeprav vsi realno vemo, da je državnih in evropskih sredstev v prihodnjih letih omejeno malo, pristaši obeh različic računajo nanje. Kot smo videli v zadnjih primerih, so lahko stopnje teh sofinanciranj tudi sorazmerno nizke (Stožice). Organizacija evropskega košarkarskega prvenstva pa ne bo zahtevala nove dvorane samo v Novem mestu, temveč najverjetneje še na Ptuju in morda še v Mariboru, kjer dvorana Tabor ne zahteva minimalnim zahtevam FIBE. Koliko si lahko torej privoščimo lažni optimizem, da bo denar kar sam letel na kup zaradi naše trenutne moči na slovenskem košarkarskem zemljevidu (KK Krka je aktualni državni prvak)?

Edina vpletena stran, ki bi morala nedvoumno voditi igro in določiti osrednjo smer razvoja novomeške športne infrastrukture, je mestna občina. V primeru obeh različic je ključen akter, hkrati pa se župan v javnih nastopih obnaša, kot da če kdo želi, lahko dela to ali pa drugo različico, občina ne bo nikogar ovirala, denarja pa tako ali tako ni. Osebno menim, da bi bili dve novi dvorani z več tisoč sedeži v Novem mestu v tako kratkem času preveč. Pa ne zato ker jih športniki ne bi zaslužili in jih uporabljali, temveč zato, ker ima tudi športna dvorana svojo ekonomiko – in ta se mora izkazati skozi naslednjih 10 ali 20 let.

Pravo strategijo razvoja novomeške športne infrastrukture z vidika kratkoročnih vlaganj bi lahko dala odprta javna razprava in soočenje dveh vsebinskih in gospodarskih projekcij. Toda taka razprava v Novem mestu je tujek. Vsi so navajeni, da se lobira v ozadju in tako uresničujejo tudi lastne interese. Javnost pa zgolj s tihim in skritim negodovanjem tak način sprejema. Toda izgradnjo dveh, ene ali celo nobene športne dvorane v naslednjih dveh letih bomo občani posredno ali neposredno, v manjšem ali večjem deležu, plačali. In kot kaže, se še vedno nismo nič naučili iz 14-letne agonije velodroma v Češči vasi, kjer se je po sistemu minimalnih zahtev zagotovilo pogoje za organizacijo enega tekmovanja.