Težko je biti aktualen, težko je zadržati ostrino in hkrati še verodostojnost, ne da bi sčasoma postal navaden nergač, čigar besede ne sprožijo niti kritike več, ampak so preprosto preslišane. Zato večina medijev igra na karto lažne aktualnosti, ki se manifestira prek neštetih šokantnih naslovov, s katerimi vsak dan za zajtrk razburja javnost in meče vedno nove kosti za glodanje. Kosti brez mesa sicer, ampak javnost potrebuje rahlo paniko in evforijo, strah, da bo jutri razpadel svet zaradi nevemkatereže reforme ipd., da lahko preživi. Tako sistem deluje, ljudje so ravno prav razburjeni, da vsako naslednjo novico še lažje vpijejo, jo projicirajo nase in jemljejo kot usodno.

Potem se zgodi tole: »Gospod, težko sem ponižen …« suvereno poje Magnifico (jaz bolj poredko), nekateri pa pihajo in ritajo, ker je novi direktor urada za verske skupnosti Aleš Gulič, ki Gospoda iz prvega stavka prav nič ne upošteva, kaj šele da bi bil pred njim ponižen. Direktor Gulič je pač ateist. Strah in groza? Niti ne, vse skupaj zveni še kar relativno demokratično, ker če ne verjameš v nič, potem te ne more nihče obtožiti, da simpatiziraš z Jezusom, Marijo, Alibabo, s tibetanskimi jogiji in z jaki, s scientologijo Toma Cruisa ali z Luciferjem. Se pravi, še ena po nepotrebnem prah dvigajoča novica, ki premore ravno toliko fatalnosti, kolikor ji jo pripišemo mi. Ampak mi smo doma pod isto lipo kot včeraj in najbrž še vedno kdaj pa kdaj na vrtu zagori kakšna grmada za zlobno sosedo, če ne gre drugače. Zato se na trgih in pločnikih med drugim šušlja, da je človek z dolgimi lasmi in v črni zlobni majici zagotovo satanist. Ateist, satanist, to je »isti šmorn«! Mi smo pa ja krščanski narod, Črtomir se ni zastonj krstil, zato je to sporno in malodane grozljivo. Bogec je povsod in nas gleda, tisti čudni tipi v oblekah s kravatami, ki strašijo povsod, tudi po Novem mestu, češ da so mormoni, so pa najbrž zmešani. Saj ni važno, v kaj verjamejo, važno je, da to ni naše.

Vse globoko verne Slovenčke je zaskrbelo za njihovo versko identiteto, ker novi direktor ne skaklja naokoli z molitvenikom, temveč vozi motor in izgleda kot odpadnik iz ameriškega filma, čeprav se pri nas Cerkev in država sicer strogo ločujeta in se potemtakem ni treba bati ničesar. Prav tako je različnih registriranih verstev na Uradu RS že triinštirideset, obstaja pa še vsaj sto drugih, ki sicer niso uradna, se pa prakticirajo, in vsa so enakopravna. Seveda, na papirju. V resnici vsi dobro vemo, da je državna politika še vedno navaden boj med običajno levico in desnico, kamor pa te zlahka razvrstijo tudi po tvoji veri v »nekaj« ali v »nič«. Ta konflikt se pase tako v višjih vladnih krogih kot v manjših uradih in direktoratih, zato je v primeru Guliča bolj važno, kateri politični stranki pripada, kot kako bo vodil Urad za verske skupnosti, čeprav vera in politika bojda hodita vsaka zase. Trenutno liberalni samooklicani intelektualci ploskajo, medtem ko konzervativne staroste puhajo od jeze.

Za piko na i ironiji me je presenečenje podobno okostenele vrste pričakalo še na faksu. Točneje na korekturni vaji, kamor sem prinesla svojo dokaj žalostno – v poznih nočnih urah zrisano – kompozicijo petih kvadratov, ki je doživela neslaven epilog predvsem zato, ker je gospoda profesorja spominjala na križ. »Saj, saj, to je že lep, estetski, sakralni in zelo uporabljan simbol, ampak mi tega tukaj ne bomo delali.« Dejstvo, da na listu ni bilo nobenega križa, kvečjemu pokrivljena črka T, ga ni zanimalo, ker je »videl, kar je videl«. Kar je hotel videti. Skica je bila torej zanič, sem se pa naučila, da ne smem niti po nesreči izgledati kot nekdo, ki ob nedeljah hodi k maši in postavlja jaslice, če hočem sploh kdaj pozitivno izdelati ta predmet. Pa profesor nikakor ne spada med fosilni inventar, da bi mu takšne striktne nazore pripisala na prvi pogled in ga obtožila zastarelosti.

V glavnem, ker nikoli ne veš, v katerem grmu tiči tiger, moraš tudi sam neprestano tičati v grmu, sicer te tiger požre. Toleranca je preslab izgovor, nihče ne mara neopredeljenih in nevtralnih, med drugim zato, ker so preslabe žrtve. Če si etikete ne nalepiš sam, ti jo bo pa kdo drug, tako kot so jo Guliču, tako kot so jo moji malenkosti na faksu. Pa še napačno za povrh.