Pisalo se je daljno leto 1983 in kot strela z jasnega je švignilo skozi srednješolsko srenjo, da imamo mladi Novega mesta novo glasilo. Valj je že s svojim imenom provociral ne zgolj lokalno javnost, marveč tudi širše, saj je s pomenljivim »j-jem« opozarjal na tedaj žgočo kosovsko problematiko (črka »j« naj bi bila namreč značilnost albanščine).

Škoda bi bilo, da utonejo v pozabo čas in ideje neke generacije, ki ni samo pisala o tem, kako je, marveč je tudi imela vizije, kako bi lahko bilo. Foto Boštjan Pucelj

Že v naslednji številki so objavili moje anonimno pismo polno hvale in dobrodošlice, in to skupaj s sramežljivim vprašanjem ali se da objavljati anonimno. Ni mi šlo namreč za to, da bo moje ime v časopisu, marveč da so moje misli in ideje sploh objavljene. Podpisala sem se z Gimnazijka in še danes mi ni jasno, kako so me člani uredništva izsledili. Nekega dne kmalu zatem mi je enostavno na hodniku Gimnazije pristopila Polona Jaki in me povabila k sodelovanju.

Prvi mentor časopisa Valj je bil Janez Pezelj, ki je bil že tedaj izurjeno novinarsko pero in je znal delati z mladimi (nenazadnje: bil je trener novomeškega kluba košarkašic dve leti pred tem, ko sem kljub majhni postavi zaradi simpatije tudi jaz tekala za košarkaško žogo na Loki in si pri tem uničila koleno). Tudi glasbeni novinar Drago Vovk je našel čas za zastonj pisanje. Pa brata Lukšič, ki sta tedaj že študirala in za katera je tedaj krožila šala v strokovnih krogih, da se točno ve, katero poglavje marksizma sta preštudirala, saj sta nato o tem pisala v Valju. A bila sta tudi vizionarja. Pomnim, da sem si na filozofski fakulteti izposodila Igorjev članek nekaj let pozneje in citirala njegovo vizijo učinkovitega upora proletariata v navezi s študentskim gibanjem, ker obe populaciji nimata česa izgubiti. To se je konec osemdesetih v Sloveniji tudi udejanilo.

S svojo tenkočutnostjo in pronicljivostjo je bil alfa in omega že od vsega začetka glavni urednik Stojan Pelko. Z njim se je dalo debatirati o čemer koli, tudi če oziroma ko je zastalo ustvarjalno novinarsko pero. Tudi to je namreč del novinarskega vsakdana, kadar pisanje ni zgolj šablonska rutina. In kakšne debate smo imeli! Nekoč ob mojem godrnjanju je Andrej predlagal, naj kar ustanovim svoje gibanje… Bolj kot izdelek namreč cenim proces nastajanja, ideje, ki so se porajale, izzive, ki smo si jih zastavljali, čeprav takoj nismo bili prepričani ali bomo temu kos. Tandem Bregar – Berger. Matjaž mi je kot prvi dal izziv, da intervjujam Zorana Predina, ki je prvič v svoji karieri nastopil z Lačnim Franzem v Mokronogu. Predinu se je zarekla nerodna malenkost v intervjuju, in da je bila zadrega popolna, je bila citirana v tedanji reviji Antena. Bilo je kar nekaj nelagodja ob naslednjem srečanju z Zoranom, a mikrofon pač ne laže. Ker so vsi pohvalili moj prvenec z intervjujem, naj bi ga naredila še s Pankrti. A ko sem na koncertu videla, da so vsi popljuvani od publike, me je minilo.

Z Mojco Osolnik sva napisali članek Usmrajeno izobraževanje, saj sva pripadali prvi generaciji usmerjenega izobraževanja, ko smo od gimnazijskih starosti dnevno poslušali, da smo zafurana generacija poskusnih zajcev. Pri skupnem pisanju je šlo za to, da sem spet skrila svoje ideje pod okrilje močnejše osebe. Hecno naključje v najinih študentskih časih z Mojco pa je enkrat hotelo, da me je nekoč pobrala v svojem belem »pejčku«, tako ko sem štopala v Ljubljano kot tudi domov v Novo mesto istega dne.

Brali so nas tudi v Ljubljani, kar pove podatek, da so moj naslov v Valju – namreč Nemogoče je mogoče (marec 1987) – uporabili kot reklamni slogan čez dobre pol leta za ljubljansko veletrgovino Metalka. Leto 1988 pa je bilo za vse slovenske novinarje zelo tvegano. Že leto poprej, decembra, se je v ljubljanskih številkah študentskih časopisih pisalo o »noči dolgih nožev«, ko naj bi šlo za množično aretiranje alternativnih piscev. Spet je naključno srečanje znanca naneslo, da sem se v začetku junija znašla na ustanovnem sestanku Odbora za zaščito človekovih pravic v podporo procesu JBTZ. Ker sem podpisala Valj in sebe, je Gregor Golobič predlagal mene za v. d. odgovorne urednice Valja, ki je bil tedaj v kadrovski krizi, saj so že navedeni nosilci uredništva tistega leta preprosto umolknili in se zakopali v svoje ljubljanske projekte. Prevladovalo je mnenje, češ da bom »javnega tožilca samo pogledala s svojimi lepimi očmi, pa bo šel članek v objavo«.

Tako je številka nastajala tisto vročično poletje in jesen. Stremela sem za tem, da izide na občinski praznik 28. oktobra in tudi je, dasi me je v tiskarni čakalo neprijetno presenečenje. Nekdo je v pisarni pripomnil, da imam zanimive podnaslove intervjuja, in ko sem jih spet pregledala, sem ugotovila, da so povsem popačeni. Tudi moja časovna referenca za razgovor v maju ni ustrezala. Ker je bilo tudi nekaj ostalih člankov skorumpiranih (zamenjava avtorjev, odstavek članka pri drugem avtorju itd.), me je šef proizvodnje preklinjajoč oblikovalca Bojana Radoviča vso solzno zapeljal domov po izvirne zapise in rešila sva, kar se je rešiti dalo. (Naj še omenim, da sva se pred železniškimi zaporami znašla v primežu treh belih golfov, ki se jim je moj voznik, ko se je proga sprostila, maneversko izognil. Tedanji novinarji vedo, kaj je to pomenilo.) Vendar sem doživela živčni zlom, v katerem sem nehote izgubila 4 mesece star zarodek, sledila je tudi moja prva hospitalizacija v zloglasni bolnišnici na koncu mesta. Diagnoza: reaktivno paranoidno stanje. Nadaljnje psihiatrizacije mojega življenja (zaenkrat) raje ne bi omenjala.

Valj se je izpel tistega leta 1988 z mojim odhodom. Zdi se mi, da je izšla zgolj še ena številka. Sem pa vsaj dosegla njegovo preimenovanje, da ni bil več zgolj glasilo Občinske konference mladine, marveč časopis dolenjske mladeži. Mnogi nekdanji člani uredništva nostalgično gledamo na tiste čase. Nekateri najdejo njegove paralele v časopisu Park, saj je nevtralen poligon za izmenjavo mnenj in s tem nadaljuje valjevsko tradicijo. Vsake toliko se porodi ideja, da bi sestavili zbornik najbolj zanimivih člankov. Zakaj pa ne? Škoda bi bilo, da utonejo v pozabo čas in ideje neke generacije, ki ni samo pisala o tem, kako je, marveč je tudi imela vizije, kako bi lahko bilo. Razkol teorija – praksa pa je itak klasika.

* Besedna igra med »history«, ang.: zgodovina; ozadje; in »her story«, ang.: njena zgodba (op. ur.).