Silvo Mesojedec, letnik 1958, vodja prodajalne Kalia v Novem mestu, podpredsednik KS Bučna vas in predsednik Regijske civilne iniciative (RCI). V politiko je vstopil leta 2002, ko je bil izvoljen v svet Krajevne skupnosti Bučna vas in se začel aktivno ukvarjati z reševanjem tako imenovane romske problematike. Jeseni leta 2008 je bil skoraj izvoljen v parlament. Besedo skoraj je treba vzeti zelo dobesedno, saj mu je manjkalo le 16 glasov. To je bil njegov drugi neuspešni poskus za mesto poslanca v državnem zboru. Ni veliko manjkalo, da bi bil izvoljen tudi v novomeški občinski svet, kjer je prejel po številu sicer največ preferenčnih glasov od vseh kandidatov, vendar še vedno premalo, da bi prehitel strankarske tekmece.

Regijska civilna iniciativa je bila ustanovljena novembra leta 2005 in združuje okrog 15 članov iz dolenjskih, belokranjskih in posavskih občin, v katerih se krajani soočajo z »romsko problematiko«. Čeprav niso številčni, je njihov vpliv zelo velik. Brez kančka dvoma lahko rečemo, da govorijo govorico ljudstva. Tisto, kar so ljudje dolga leta govorili zasebno, je RCI ponesel v javno sfero.

Silvo Mesojedec govori resnico. Vprašanje je le, ali govori vso resnico. In če ne govori vse resnice, je ta delna resnica lahko tudi laž. Veliko pričevanj je, da imajo ljudje, ki živijo v bližini romskih naselji, takšne in drugače težave, ki jih povzročajo nekateri prebivalci teh naselij. Dejstvo je, da so romska naselja delno postavljena na črno in da so oblasti to nelegalnost dolga leta spregledovala in dopustila, da se razmahne prek razumne mere. Prav tako je najbrž res, da je določen odstotek prebivalcev teh naselij vpleten v to ali ono, večje ali manjše prestopništvo ali pa celo kriminal. In še mnoge tega, kar govori Silvo, je res. Hkrati pa je dejstvo, da je nalepka »Romi kradejo«, »Romi izkoriščajo«, »Romi pošiljajo otroke v šolo, ker hočejo socialno podporo«, ki jih Mesojedec uporablja v svojih nastopih in peticijah, tudi lažna. Dejstva, ki veljajo za nekatere Rome, posplošuje na celotno skupnost in s tem obtožuje v celoti in tudi vsakega posameznika, ki morda z obtožbo nima niti neposredne niti več posredne povezave.

Toda to so lahko tudi akademska razpravljanja, bo kdo ugovarjal, ki si zakrivajo očitno dejstvo, da so problemi tam in da so njihovi akterji Romi. Mesojedec pravi, da je probleme treba reševati.

Spet pa se lahko vprašamo, ali nastopi civilne iniciative pripomorejo k reševanju problematike, ali, nasprotno, zgolj povečujejo medsebojno sovraštvo dveh skupnosti. Protiromsko gibanje je simptom trikratne potlačitve. Je simptom tega, da so Romi za Slovence vedno bili »cigani«. Da so jih porivali na obrobje in jih tam držali. In da so ti potem tudi (p)ostajali na robu, z vsemi »plemenitimi« lastnostmi tega roba. Je tudi simptom delovanja hinavskih oblasti, ki so se, kadar so krajani opozarjali na očitne nezakonitosti, izgovarjale z liberalno govorico, češ, Romi so drugačni, treba je razumeti njihovo kulturo itd., namesto da bi vzpostavila zakonitost. In, nenazadnje, je simptom tega, da politika nikoli ni odločno reagirala na čedalje močnejši slovenski šovinizem, ki ji očitno kratkoročno koristi. Ki pa navsezadnje ni usmerjen le proti Romom. In postaja čedalje bolj samoumeven del »nove« slovenske nacionalne drže.

Zakaj ste se začeli ukvarjati z romsko problematiko? Imate kakšno osebno negativno izkušnjo z Romi?

Območje KS Bučna vas poznam od malega. Velikokrat sem bil tukaj, saj je tukaj živela moja babica. Rome sem srečeval, ko so prišli k nam in so nas prosili za kakšno stvar. Moram reči, da v preteklosti ni bilo kakšnih večjih težav. Splošno znano je bilo, da je izginila kakšna kokoš ali pa kakšen kilogram krompirja, drugače pa jaz nisem imel nikakršnih problemov. Ko sem bil prvič izvoljen v svet krajevne skupnosti, to je bilo leta 2002, smo izvoljeni predstavniki analizirali situacijo in se pogovarjali, s katerimi vprašanji bi se ukvarjali. Izkazalo se je, da je bila romska problematika med najbolj perečimi. Nekaj je bilo treba na tem področju narediti, saj so se problemi začeli kopičiti.

Kaj pa vaši predhodniki?

Spominjam se, da mi je moj predhodnik Jože Florjančič dejal: »Pusti Rome na miru!« S tem se prej niso ukvarjali. Verjetno so ocenili, da je problematika pretežka, da bi lahko kaj spremenili. S tem se torej intenzivno ukvarjamo sedem let.

Kako ste začeli? Kakšni so bili vaši prvi koraki?

Začeli smo z dopisi in vprašanji na občino, da bi videli, kako se politika sploh ubada s tem vprašanjem. Takrat je bil župan Boštjan Kovačič. Začutili smo, da je nekaj zelo narobe, če na naše dopise sploh nismo dobili odgovora. Zato smo začeli z znanimi protestnimi shodi. Ignoranca, ki smo je bili deležni z vseh strani, je pripeljala do tega, da smo prišli na ulice. Šele po protestih smo pravzaprav dobili besedo, smeli smo predlagati kakšno rešitev, naš glas se je slišal.

Velikokrat omenjate leto 1985 in takratni zazidalni načrt. O čem pravzaprav govorite?

Takrat so prvič uradno zaznali romski problem in ga skušali rešiti. Sprejeli so zazidalni načrt za naselje Brezje za 42 objektov. Tam je zapisano, da bodo naselje uredili. S tem načrtom so bile obveznosti naložene tudi Romom. Zapisano je, da bo inšpekcija spremljala izvajanje tega načrta. Krajani so sicer nasprotovali že temu načrtu, vendar so morali popustiti. Sprijaznili so se z njim in upali, da se bodo držali vsaj tistega, kar je tam načrtovano. Toda v vseh teh letih je zraslo mnogo več objektov. Kakšne obveznosti imajo Romi? Nihče ne pobira najemnine, čeprav so to občinski objekti, stvari ostajajo neurejene in se še naprej širijo.

V peticiji, ki ste je naslovili na predsednika slovenske vlade Boruta Pahorja, ste zapisali, da v Sloveniji obstajajo enaki in bolj enaki državljani. Zakaj ste to zapisali? Katere so tiste stvari, ki vas motijo?

V tem primeru lahko dejansko rečemo, da gre tukaj za izkoriščanje človeka po človeku. Romi znajo izkoristi vse socialne podpore, zasedajo zemljišča, ki niso njihova, znajo zahtevati, da dobijo družbene dobrine, kanalizacijo in vodo, hkrati pa nimajo nikakršnih obveznosti. Nihče več me ne more prepričati, da dela zanje ni. To lahko potrdijo v Revozu, kjer so pred dvema letoma iskali delavce in bili pripravljeni sprejeti tudi Rome, in na Zavodu za zaposlovanje, kjer so se trudili z njihovo zaposlitvijo. Po enem mesecu in pol so skoraj vsi prenehali delati, ker se jim enostavno ne splača …

Ne priznavajo pa vsi legitimnosti te peticije oziroma regijske civilne iniciative. Župan Trebnja, denimo, pravi, da pustite Trebnje pri miru, da so se tam lotili problematike z dialogom in da se stvari postopno izboljšujejo.

Župan se spreneveda. Bil je na sestanku civilne iniciative in ve, kaj se dogaja. Podpredsednik civilne iniciative je celo nekdanji predsednik Krajevne skupnosti Račje selo v občini Trebnje. Krajani iz njegove občine so bili na protestnem shodu. Če župan meni, da lahko brez krajanov, ki tam bivajo, ureja to problematiko, potem je tukaj nekaj narobe. Politika, ki nekoga izključuje, ne more obroditi pozitivnih sadov. Če bo prisluhnil samo Romom, potem ne bo prišlo do dobre rešitve. Če bo župan Trebnjega na primer uredil romsko naselje Hudeje, s tem ne bo nič rešil, saj se bo naselje podobno, kot se je Brezje, razširilo.

Toda tudi vi iz svoje civilne iniciative izključujete Rome, čeprav ta problematika njih še kako zadeva.

Z Romi se tudi mi pogovarjamo. Ustanovili smo na primer varnosti sosvet v krajevni skupnosti. Vendar komunikacija ne teče. Na prvem sestanku sosveta smo bili prisotni predstavniki krajevne skupnosti, policije in Romi. Mislim, da je bilo tam šest Romov. Sploh nismo prišli do besede. Govorilo se je samo o tem, kdo rabi kakšno vrečo peska. To smo poskusili še enkrat, vendar je bilo enako in smo obupali. Na en kasnejši sestanek smo povabili samo Marka Stojanoviča, Roma, ki je izrazil željo po delu. Zgodilo se je to, da je po tem, ko je bil z njim objavljen intervju v Dolenjskem listu, da so mu na čelo narisali križ ter po naselju skopirali članek in zahtevali, da je treba Marka »pospraviti«. Tudi iz črnomaljske KS Petrova vas so se nam priključili zato, ker je predsednik komisije za reševanje romske problematike v Črnomlju ugotovil enako: ko pridejo Romi skupaj, govorijo samo o svojih problemih in se ne zgodi nič konstruktivnega. Skratka, lahko se pogovarjamo, vendar dokler bo vsak izpostavljal samo svoj ozek problem, rešitve ne bo.

Dobro, toda proti vašemu načinu reševanje so se izrekli tudi predstavniki Zveze Romov ali pa romskih svetnikov. Oni so večinoma vendarle izobraženi in delavni ljudje, kot bi vi rekli.

Najprej naj povem, da imajo tudi v Zvezi Romov veliko sporov. Darko Rudaš, denimo, je podal devet prijav zoper Jožka Horvata Muca (Rudaš je predsednik Društva romskih svetnikov in romski svetnik v Murski Soboti, Muc pa predsednik Zveze Romov Slovenije, op. p.). Glede vašega vprašanja: zakaj pa niso kritični do dejanj Romov. Povprašajte v trgovinah v Bučni vasi, kaj trgovke vsakodnevno doživljajo. Tega v Murski Soboti ni …

Hočete reči, da romski predstavniki ne poznajo problematike na Dolenjskem?

Ne poznajo problematike v celoti. Rudaš in Muc sta oba iz Prekmurja. Bojan Tudija (romski poslovnež, ki je bil s preferenčnimi glasovi izvoljen na Listi za razvoj gospodarstva MO Novo mesto, op. p.) ne reče nič proti našemu pristopu. Ko sem ga nagovarjal, da kandidira za romskega svetnika, mi je dejal: »Ti lahko javno govoriš o romski problematiki, medtem ko bodo Romi mene ubili, če se bom oglasil.« Drži, da so mnogi proti protestnemu shodu, toda vprašajmo se, kaj pa se je v zadnjih sedmih letih spremenilo na tem področju. Protestni shod je pač eden od inštrumentov, s katerim smo opozorili na naše zahteve.

V peticiji pišete, da Romi izkoriščajo tudi drug drugega, da se socialna podpora preliva v kriminalne roke in podobno. Kaj se dogaja med Romi?

Pred časom je prišel podatek, da je policija pri enem od bogatejših Romov našla kakih petdeset bančnih kartic drugih Romov. On posoja denar, nato pa mu morajo Romi predati svoje bančne kartice; in ko pride socialna podpora, dobi denar. Dvigne denar, pobere ga, si vzame še obresti, ostalo pa vrne Romom. Opažam pa tudi, da v sedmih letih, od kar se ukvarjam s to problematiko, romski otroci postajajo čedalje bolj agresivni. Včasih so se zapirali v svoje okolje, bili so sramežljivi. Sedaj pa je več pretepov, slišim, da je veliko droge in podobno. To je zaskrbljujoče.

Vaša peticija se bere kot grozljivka: Slovenija je država, v kateri se ne upošteva ustave; Slovenija ima po vašem pravzaprav privilegiran narod, to je Rome: Romi dobivajo denar, a ne rabijo delati, denar, ki ga dobivajo, prelivajo v kriminalno početje, otroke pošiljajo v šolo samo zato, ker od tega dobivajo socialno podporo ipd. Ali menite, da vaš opis stanja, ki na dejstveni ravni mnogokrat drži, ne poenostavlja resnično bolj zapletene problematike …

Toda ne smemo si zatiskati oči pred težavami. Problematika je zelo jasna in očitna. Drži, da tudi Slovenci povzročamo kriminalna dejanja, toda policija in varnostne službe pravijo, da veliko večino svojega dela opravljajo prav zaradi Romov … Glede na število prebivalcev je dejstvo, da je med Romi preveč prestopkov in kriminala.

Pa se vam ne zdi, da je na neki način to tudi vaša krivda, da ste s svojim načinom delovanja proizvedli tudi protiučinke?

Raje bi gledal pozitivno. Nekaj smo jih le spravili na pravo pot. Sicer pa mi ne pišemo programov, lahko samo opozarjamo …

(Se nadaljuje naslednji torek.)